Društvo likovnih umetnikov Maribor sodi med najstarejša slovenska stanovska društva, saj je bil pokrovitelj prve razstave likovnega Kluba Grohar, leta 1920 v Mariboru, sam general Rudolf Maister, leta 2020 pa bo praznovalo 100. obletnico obstoja. Za pomembno vlogo v kulturnem dogajanju na Štajerskem in širše je leta 2016 prejelo Glazerjevo listino za kulturo mesta Maribor. Na tokratni izmenjalni razstavi DLUM v barvah se predstavlja 12 članic in članov, večinoma nagrajencev DLUM, katerih opus lahko opredelimo kot izrazito kolorističen, na prehodu med abstraktno asociativnimi in figuralno stiliziranimi, močno individualiziranimi likovnimi izrazi z najrazličnejšimi tematikami in motiviko. DLUM pogosto sodeluje s stanovskimi društvi v okviru ZDSLU, pri čemer sta Likovno društvo Kranj in INSULA najpogostejša partnerja pri izmenjavah članskih razstav. Anka Krašna posveča svojo najnovejšo likovno ustvarjalnost predvsem krajinski in arhitekturni motiviki, kot posledica navdiha različnih krajev, kjer je pred nedavnim sodelovala na likovnih kolonijah, razen doma tudi v Nemčiji, Makedoniji in BiH. Gregor Pratneker se je v zadnjem ustvarjalnem obdobju osredotočil na malodane sakralno občutene naravne in mestoma urbane ambiente v vseh letnih časih, kjer lahko človeške figure doživljamo kot osamljene romarje skozi življenje. Irena Gajser v svojem abstraktno asociativnem, pogosto geometrizirajočem in neredko informelovsko zasnovanem novejšem likovnem opusu črpa inspiracije v gozdovih, točneje drevesih, katerih strukture uporablja kot izhodišče za najrazličnejšo kozmično in celo mistično simboliko (spirale ipd.). Lučka Falk je v svojem življenjskem okolju neposredno obdana s cvetjem, drevesi in živalmi, pri čemer že od samega začetka prav v naravi odkriva svoj osnovni ustvarjalni navdih, a v zadnjem času z močnimi aluzijami na transcendentne dimenzije življenja. Ludvik Pandur letos praznuje svoj sedemdeseti jubilej, obeležujoč ga s samostojno razstavo v galeriji DLUM, kjer znova dokazuje neutrudno ustvarjalno energijo z mitološko prežetimi upodobitvami bujno cvetočega rastlinja, ki se preobraža v »klasične« pandurjevske človeške podobe. Tudi Marijan Mirt skozi celoten kiparski opus navezuje na grško-rimsko mitologijo, kjer najde povezave s sodobnim dogajanjem, kot v najnovejšemu ciklu, posvečenemu nesrečnemu Ikarju, ki je umrl zaradi želje po enakopravnosti z »velikim vladarjem« sveta. Marjan Drev je nedavno doktoriral iz likovne teorije prostorskih vozlov, s katero razlaga klasični kontrapost v človeški figuri, tudi na podlagi geometrijsko matematičnih modelov, kot je tokratna belo-rdeča Polžja lupina v Kleinovi steklenici. Milenka Houška Pavlin sodi med tiste likovne ustvarjalke, ki svoj navdih dolgujejo neposredno naravi, vendar ji svoj dolg vračajo s hvaležnostjo, tako da skušajo z umetniško sporočilnostjo svoje občinstvo tudi ekološko ozavestiti. Oto Vogrin je v prvi vrsti grafik, ki mu uspeva v najrazličnejših tehnikah dokazovati neslutene možnosti odtiskovanja na najrazličnejših, pogosto inovativnih nosilcih, kot je tudi prikazal v samosvoji monografiji Odtisnil sem grafiko, posvečujoč se motivsko praviloma arhitekturi in vedutam. Samo Pajek skozi ekspresivno podane, eruptivno učinkujoče, abstraktno asociativne krajine, pogosto s strukturalistično obravnavo slikovne površine, ob raznih aplikacijah in akcijskim drippingom, izraža ponotranjena doživetja narave, v novejšem času pogosto v kombinaciji z risarskimi dnevniškimi zapisi iz preteklosti. Likovnomotivski svet novejšega ustvarjalnega obdobja Zorana Ogrinca predstavlja iz ene slikovne površine v drugo neskončno nadaljujoča se vibrirajoča, asketska krajina, kjer lahko le izjemoma srečamo kakšne begajoče iskalce življenjskega smisla, a je v osnovi skoraj popolnoma nesporočilna, brez nekdanjih letrizmov ali palimpsestov, kot bi umetnik skušal povedati: tukaj ni ničesar, preklopite na drugi kanal. Vojko Pogačar sodi med pionirske ustvarjalce na različnih področjih digitalnih medijev na Slovenskem, kot je na primer zgodnja računalniška grafika, 3D skeniranje in printanje ter v kontekstu tokratne razstave, odkritelj barvne tipologije letnih časov (periodični model barv), temelječe na njegovi teoriji barvne ciklomatike, hkrati je član AIC (Mednarodne zveze za barve), pri čemer se kot izredni profesor (prejemnik častnega doktorata) na Tehničnih fakultetah Univerze v Mariboru (strojništvo in arhitektura) ukvarja z industrijskim oblikovanjem.
Mario Berdič