Kakor se je ob minuli skupinski razstavi DLUM 2015 v delih številnih članic in članov močno odrazil cel niz pretresljivih dogodkov, bodisi socialne krivice ali begunska kriza, bodisi najnovejša dognanja na področju kvantne fizike, pa lahko kot letošnjo vodilno tematiko opazimo korelacije med človekom, naravo, zemljo in vesoljem, navezujoč hkrati na zmeraj perečo ekološko problematiko. Morda se v abstraktnem diptihu Diluvium novum (novi potop) Irene Gajser v modrem koloritu na belo presevajočem grundu zrcalijoprav vse navedene tematike, saj gre za problematiko taljenja ledu kot posledice človekovega onesnaževanja, kakor tudi v delih Čuvaj mojo (jih) Slovenija Milenke Pavlin Houške s človeško ribico, njenih paglavcih in jajčecih, v smislu opozorila na onesnaževanje in morebitno odtujevanje vode tudi pri nas doma. Gozdove in vodo v različnih tehnikah povezuje Zmago Kovač, ki razstavlja lesen relief s stiliziranim valovanjem in rečnimi kamni na eni strani ter na drugi žarečo podobo gozda v prepoznavnem, dihotomno učinkujočem risarsko-slikovitem slogu. Podobno navezujejo tudi drugi avtorji na medsebojno usodno součinkovanje kopnega in vode, kot na primer Albin Kramberger v svojih tipičnih geometriziranih, grafično ploskovito učinkujočih obalah ali Franc Berhtold v zanj neobičajni, pahljačasti grafični montaži (kolažu) Jesen iz cikla Pozejdonov Vrt. Med zemljo, vodo in nebom se dogaja tudi najnovejši, antično navdihnjeni kiparski ciklus Marijana Mirta na temo Ikarja in njegovega smrtonosnega padca iz neba v morje, kljub očetovim opozorilom. Na antiko (celo neposredno na Pozejdona) pa navezuje tudi delo Janeza Rotmana Lebdeči Kronos v podobi abstraktne kompozicije žarečih silnic na zanj značilnem valovitem nosilcu, simbolizrajoč ukrivljanje prostora in časa. Tudi Bogdan Čobal se ukvarja z neskončnimi dimenzijami vesolja, povezujoč zemljo in vesolje z velikim pokom v ozadju v enotni časovno-prostorski kontinuum, ki se odpira sam vase skozi črvine ali okna, kot na primer v delih Plasti prostora. V smislu minljivosti učinkuje srhljivo preroški, temačni avtoportret Franca Peperka, saj je upodobil lastno glavo na peščeni uri, kot bi slutil, da mu odteka čas v tostranskosti, a se hkrati kopiči v onostranskosti. Že od nekdaj antiki zavezan Ludvik Pandur tokrat predstavlja delo Metamorfna lebdenja I., kjer se prvič po dolgem času pojavita kar dve figuri, moški in ženska, prelivajoča se z bujnim rastlinjem v organsko celoto. Prekipevajoči naravi se v obliki neskončnih sprehodov skozi gozdove že tradicionalno posveča kar precej članic in članov DLUM, vendar so tokrat le nekateri predstavili svoja najnovejša dela z omenjeno motiviko. Nova članica DLUM Elena Churnosova razstavlja kar štiri akrile na papirju malih formatov z naslovom Narava, z gozdovi v ospredju, navezujoč na tradicijo postimpresionizma, s poudarkom na prepoznavni risbi, ujemajoč se neverjetno z gozdnimi in vodnimi krajinami Gregorja Pratnekerja, ki tokrat predstavlja sprehajalce v Jesenskem
gozdu. Tudi Slađana Matić Trstenjak posveča večino svojega opusa gozdovom, pri čemer so njena drevesa pogosto antropomorfno stilizirana, kot da bi šlo za identifikacijo z ljudmi, kakor tudi v tokratnem, značilno grafično učinkujočem delu Gozdovi (na robu). V spomin Karlu Pečku predstavlja DLUM tipično grafiko z motivom Uršlje gore, stilizirano v smislu personificirane Boginje Matere. Grafično ploskovito učinkujeta tudi deli iz cikla Kaleidoskopska krajina Zorana Ogrinca, kjer je umetnik v svoje neskončne krajine prvič posegel s pravolinijskimi geometrijskimi liki z navpičnim poudarkom. Nekoliko manj radikalno geometrijsko stilizirane so tudi miniaturne krajine novega člana DLUM Stojan Špegla, kjer lahko opazimo predvsem geološke strukture brez opazne flore, podobno kot pri preminulem Dragu Medvedu, ki v svojih mističnih arheoloških pokrajinah poudarja htoničnost zemeljske površine in globine, kjer lahko odkrivamo zgodovino človeštva, tako z artefakti kot s pisanimi dokumenti. Zemeljskim globinam je v svojih simbolno arheoloških, informelovsko zasnovanih, reliefno strukturiranih slikah zavezan tudi Jože Foltin, vendar pa se je v pričujočem delu Undergronud z rečnimi pošastmi in ribjimi okostnjaki nekoliko odmaknil od običajne motivike. V neskončnem vesolju lebdečem planetu Zemlji se že tradicionalno posveča Redžo Kolaković, vendar tokrat z dvema slikama, kjer je v ospredju narava podvržena destrukciji, na nepopolnih sferah, kot bi šlo za slutnjo armagedona. Povezavo med zemljo in nebom slutimo tudi v delu Per aspera ad astra Lučke Falk, ki v novejšem času rada upodablja kot zvezde žareče cvetove na modro temačnem ozadju kozmičnih globin z duhovno tematiko. Popolnoma drugačni, prikrito erotični tematiki pa se kot običajno posveča Drago Mom, saj so njegovi eliptični simboli ženskega demiurškega principa pridobili že kar ikonski značaj. Mestu Mariboru in Mariborčanom so dela posvetili kar štirje avtorji, pri čemer je Jasna Kozar naslovila svojo temačno vizijo Glavnega trga s Kužnim znamenjem v ospredju kar Zob časa, vendar je hkrati nakazala transcendentno dimenzijo mesta z uporabo zlatih lističev, medtem ko predstavlja Oto Vogrin de-konstruktivistično stensko montažo s tehničnim naslovom Oblike v dimenziji časa in širini prostora z geometriziranimi, mariborskimi zgodovinskimi stavbami v smislu capriccia. Neobičajna je tudi risba s figuralno kompozicijo Meščani Maribora Stojana Graufa, kot dvodimenzionalna aluzija na Rodinove Meščane Calaisa. Popolnoma precedenčno sintezo slike in montaže z ironičnim naslovom Zaplankanost predstavlja Matjaž Duh, navezujoč na omejenost domačega, še posebej mariborskega okolja. Hkrati se v realni tretji dimenziji, poleg Mirta, predstavljajo še tri članice DLUM, kar je posebej nenavadno za Cvetko Hojnik in njeno najnovejšo fazo prostorskih stenskih montaž s platonskimi liki (kvadrat, krog) v njeni klasični duhovni črni barvi, ob posameznih strastno rdečih poudarkih. Tudi Erna Ferjanič se poleg slikarstva (in pesništva) ukvarja s kiparjenjem, sprva v lesu, v novejšem času pa celo v steklu, kot v najnovejšem primeru prosojnega
keliha z zračnimi mehurčki, simbolizirajoč vodo (sveti Gral?), medtem ko združuje Katja Majer v okviru male plastike s tremi liki kar tri materiale, in sicer pozlačenega ptička na keramičnem hribčku na lesenem kubusu. Kratko predstavitev likovnih del skupinske razstave DLUM 2016 lahko morda zaključimo z edino fotografijo, ki jo je dal na ogled Branimir Ritonja z naslovom Morje, ki pa je v nadrealističnem nasprotju z dejanskim motivom izkopane zemlje okoli pravokotnega betonskega temelja neke še neobstoječe stavbe, pri čemer deluje likovna celota skrajno abstraktno. ČB posnetek lahko navsezadnje smatramo kot hommage mariborskemu fotografskemu krogu in črni fotografiji.
Mario Berdič